Samozaposleni z različnih področij smo se povezali v Kooperativo 22, ker je v slogi moč, ker lahko edino skupaj sprejmemo večje, zanimivejše projekte. Ampak kako konkurirati na trgu? Kako pridobiti velike projekte?

Leto dni po ustanovitvi Kooperative 22 smo ugotovili, da sami s sabo nismo zadovoljni. Pričakovali smo več. Predstavljali smo si, da bo šlo vse po maslu, saj smo vendar skupina strokovnjakov na različnih področjih. Potem ko bo vsak od nas opravil svoje zadolžitve v okviru zadruge, bomo imeli vse: programer bo izdelal vrhunsko spletno stran in oblikovalka jo bo krasno oblikovala, prevajalka jo bo prevedla v angleščino, izdelati bomo dali vizitke, fotografinja bo naredila odlične posnetke pa še predstavitveni film bomo imeli; o slehernem sodelovanju med člani zadruge, zanimivih poslih, uspehih in dosežkih tako zadruge kot posameznikov pa bomo ves čas poročali na družbenih omrežjih! Zveni obetavno. Težava je samo ta, da si videl, kako fino je biti v družbi sposobnih ljudi, ki vse to znajo, ko pa si sam prišel na vrsto, da narediš svoje, se je oglasil samostojni podjetnik v tebi in rekel: Tole zdaj ni prednostna naloga, ne mudi se tako zelo, saj je tudi oni prej malo zamudil, bom pozneje, najprej najnujnejše …

Zanimivo je, kako samozaposleni najdemo čas za vsakogar, ki naroči naše storitve. Delamo lahko hitreje, da nadoknadimo zamujeno, delamo lahko pozno v noč ali zelo zgodaj zjutraj, delamo tiste dneve, ki so sicer namenjeni oddihu, odrečemo se lahko preživljanju časa z družino in prijatelji, rekreaciji, frizerju in še čemu. Vse se da, če se hoče. Seveda pa obstaja hierarhična lestvica opravil −katera stranka je pomembnejša, kateri rok se hitreje bliža. Naša zadruga je pač nekaj, kar že je in kar tudi še bo, torej lahko rok prestavljamo v nedogled.

Prav ta miselnost je razlog, da v letu dni nismo uresničili pričakovanj. Prek zadruge smo izpeljali precej projektov, pogosto smo sodelovali po dva, trije ali štirje člani, občasno smo k sodelovanju povabili tudi zunanje. Močno pa nam šepa trženje. Če se ne bomo tržili, ne bomo prišli do velikih poslov, o kakršnih sanjamo; takih, kjer bi se povezalo čim več članov zadruge, kjer bi sodelovali, nadgrajevali zamisli, stikali glave.

Mogoče se pa bojimo velikih sprememb. Ostajamo na varnem, kolikor pač lahko kot samozaposleni; ohranjamo redne stranke in urnik, ki nam ustreza. Ali raje tičimo vsak za svojim računalnikom, kjer lahko pripisujemo zasluge in krivdo samo sebi, namesto da bi pljunili v roke in stopili v svet povezovanja in mreženja? Če pogledamo iz tega zornega kota, je jasno, da se pričakovanja ne uresničijo zgolj z željo, temveč so povezana s trdim delom, tveganjem in sprejemanjem odgovornosti.

Po letu dni obstoja smo sklenili, da bomo kot posamezniki v skupni projekt, ki se imenuje Kooperativa 22, vlagali več truda, pristopali pogumneje in sprejemali več odgovornosti. Seveda to ni samo novoletna zaobljuba –biti mora celoletna!

O eni od svetlejših plati Kooperative 22 preberite v zapisu: Socialni vidik zadruge