Prejela sem elektronsko sporočilo, ki me je prijetno presenetilo, pa tudi malce prestrašilo, moram priznati. Irena Cerar, urednica revije National Geographic Junior, ki jo prevajam že kakšno desetletje, nas je nekaj sodelavcev povabila k sodelovanju pri zanimivem izzivu. Pridružili se bomo pobudi Planet ali plastika? in se tudi sami mesec dni skušali dosledno izogibati plastičnim vrečkam, plastenkam in slamicam za enkratno uporabo.
Ko sem brala sporočilo, sem bila v družbi sodelavcev, ki so takoj sklenili, da bodo poskusili tudi sami. To je torej naš prvi »zadružni družabni/družbeni projekt«, ki v našo Kooperativo 22 vpeljuje 7. zadružno načelo − skrb za skupnost. Ko smo glasno razmišljali o tem, kako in kje bomo odslej nakupovali, me je kar malo stisnilo ob misli na to, koliko plastične embalaže pravzaprav nakupimo za gospodinjstvo. In koliko časa in energije bi porabili, če bi plastiko skušali obiti.
Kmalu sem ugotovila, da plastične vrečke ne bi smele biti problematične. Že tako uporabljam vrečke za večkratno uporabo. Kaj pa sadje in zelenjava, ki ju je treba stehtati? V manjših prodajalnah eko-, bio- in organskih izdelkov se pogosto najde mrežasta vrečka za sadje in zelenjavo, ki nesporno nadomesti plastične. Plastične vrečke, kljukica. Kdor ima majhne otroke, se težko odreče slamicam. Plastične lahko pridno izpiraš takoj po uporabi, a kljub temu ne trajajo dolgo. Seveda lahko kupiš kartonske, ki pa jih je treba zavreči skoraj po sleherni uporabi. Ampak v majhni prodajalni s konceptom pravične trgovine sem našla zavojček slamic iz bambusa s simpatično ščetko za čiščenje. Slamice, kljukica. Ostanejo še plastenke. Ker nisem privrženka sladkih mehurčastih pijač, plastenk ne kupujem veliko. Mleko lahko točim v steklenico na mlekomatu. In ker imamo v Sloveniji vrhunsko vodo, lahko naredim še eno kljukico.
Ugotovila sem, da sem postala onesnaževalka najtežje kategorije, odkar imam otroke. Pogosteje se vozim z avtom, kupujem na tone plenic, fiziološko raztopino v čisto majhnih priročnih plastenkah, pralni stroj rohni vsak dan − z njim tudi sušilni stroj in razvlažilec zraka.
Najsvetlejša točka izziva, ki sem se ga lotila, je, da sem vanj vključila šestletno hčer, prvošolko. Navdušena je nad novimi slamicami iz bambusa in občasno jih celo sama očisti s ščetko. Po novem si da dopovedati, da izbere tiste bombone, ki so v eni sami embalaži in niso zaviti še vsak posebej v raznobarvne plastificirane papirčke. Za začetek ni slabo, ne? Moji generaciji verjetno tako ali tako ni več pomoči.
Ko sem začela spoznavati vse razsežnosti in možnosti izziva, sem bila zelo samozavestna in nadobudna. Sklenila sem, da se bom skušala pri nakupovanju izogniti tudi drugi plastiki − predpakiranim izdelkom. In kakšna je bila moja izkušnja poskusa nakupovanja (kar zame že na splošno ni najlepši del dneva) brez plastične embalaže, si lahko preberete v naslednjem zapisu.