Del pobude Planet ali plastika in ena od akcij Kooperative 22 pri udejanjanju 7. zadružnega načela: skrb za skupnost

Opremljena sem s plastično vrečko za večkratno uporabo in mrežasto vrečko za sadje in zelenjavo. Z eno roko potiskam otroški voziček z velikanskimi razdelki za »skladiščenje« in dveletno afnico, ki ima na riti plastično plenico. Z drugo roko držim prvošolko. Sem plenilka z jasnim ciljem: nakupi brez plastične embalaže.

 

Najprej sadje in zelenjava. Prvošolka v mrežasto vrečko nabere mandarine, jih stehta in prilepi nalepko na vrečko. Potem nekaj jabolk. Nova nalepka lično poleg prve. Krompir. Lahko kar v isto vrečko, ne bom komplicirala. Ko skušam prilepiti tretjo nalepko, vidim, da se prvi dve držita samo še za las. Vrečko previdno položim v nakupovalni voziček in pri tem grobo odrivam prvošolko, čeprav je mrežasta vrečka njena domena.

Mleko je pač v tetrapaku. Vseeno bolje kot v plastenki?

Papirnati robčki. Spomin se, da sem se večkrat spraševala, zakaj bi kdo kupil orjaški zavoj papirnatih robčkov, v katerem ni ličnih paketkov z deset robčki, ampak je vseh sto v eni sami vrečki. No, zdaj ko take zavoje iščem, jih nimajo.

Toaletni papir, ki ga moram izbrati, ker drugačne embalaže ni, plapola v orjaški »XXL pack« vreči. Očitno je vrednota te embalaže to, da se nikakor ne strga, ko jo prestaviš iz nakupovalnega vozička v prtljažnik avtomobila.

Dušena rebra in puranja salama. Seveda ne pakirana. Za pultom previdno in s kar se da opravičujočim tonom prosim, da bi mi robo zavili v papirnato vrečko za kruh. Še preden končam stavek, ženska reče, da bo dala papir, seveda. Rebra zavije v papir. Takrat mi prvošolka začne moleti pod nos decimeter veliko banano iz trde plastike in z veliko nakita, v kateri je bila verjetno sladkarija (tudi prvošolka je samo sklepala). Zmedem se, zato ne poudarim izrecno, naj mi v papir zavijejo oba izdelka, in prodajalka salami hitro pritakne plastično plast. Pa tudi tisti papir je sumljivo gladek in neprepusten. Drugič torej posodica.

Na vrsti so sladkarije za prvošolko. Mala pristopi neverjetno razumno. Dolgo iščeva kaj okusnega, kar ni v nešteto ovojih, a brez uspeha. Izbere bombone v plastični vrečki, ki pa so verjetno plastični tudi sami po sebi. Tudi afnica v vozičku je z izbiro zadovoljna.

Prvošolka pridno zlaga skrbno izbrane izdelke na tekoči trak pri blagajni. Ko pride do mrežaste vrečke z mandarinami, jabolki in krompirjem, se ustrašim, da bodo nalepke odpadle, zato živčno prijemam in pritiskam na nalepke, da bi zdržale … Prvošolka misli, da bom prijela vrečko, ki pa je njena domena … In najprej se začnejo po tleh odbijati krompirji, potem topo udarjajo jabolka, mandarine pa se kot frnikole razletijo daleč naokrog. Zavpijem na prvošolko, ona name. »Kako se pogovarjaš z mano?!« Prvošolka v jok, jaz ne morem pobirati, ker izkušenejši nakupovalci vestno pazijo, da ne bi kdo skočil v vrsto pred njih … Afnica v vozičku pa že spretno potegne s pulta bombone, raztrga plastiko okrog njih in jih … no, ukrade, potem pa se po tleh razletijo tudi lepljivi bomboni.

Takrat se spomnim, da sem pozabila kupiti kruh − ki pa bi ga lahko dobila v papirnati vrečki! »Imate našo kartico ugodnosti, gospa?«